20 Sep

 

(utrinki z osrednje proslave ob 70-letnici SŠOF)

Ob 70. letnici obstoja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana je v Viteški dvorani Križank v sredo, 11. maja, potekala osrednja proslava ob počastitvi visokega jubileja – 70-letnice SŠOF. Vabilu so se odzvali številni zaposleni ter slavnostni govorci, letošnja nagrajenca Prešernovega sklada, Mojca Smerdu in Aleksij Kobal, ter ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr. Maja Makovec Brenčič. Osrednji govorec na slavnostni proslavi pa je bil ravnatelj SŠOF, Gregor Markelj. V svojem govoru je poudaril, kako pomembna je umetniška veja v izobraževanju, saj se izdelki dijakov naše šole odražajo v vsakdanjem življenju, npr. pri branju revije, nošenju oblačil ali pri praktičnih predmetih industrijskih oblikovalcev. Ker včasih v umetnosti kot veji izobraževanja niso prepoznali potenciala, ga veseli to, da se ljudje sedaj zavedajo, kako pomembni so dosežki dijakov naše šole.

Šolski pevski zbor je s spremljavo glasbenega kvarteta pod taktirko profesorice Veronike Bartolj naznanil začetek prireditve s slovensko himno. V odlični zasedbi so nadaljevali s slovensko klasiko, s pesmijo Čez Šuštarski most, da je vsem v dvorani zaigralo srce.

Svoje mnenje ob 70-letnici šole je podala tudi Irena Oblak, predsednica Sveta staršev SŠOF. »Prireditev, obeleženo s svežino, ki se za šolo, ki 'štrli iz povprečja', spodobi, je vodil Matevž Sluga, ki ni bil tipični voditelj, saj je bil spontan in duhovit. Slovenskih proslav se bojim, saj so ponavadi turobne, moreče in nerazumljive, ta pa je bila zanimiva, izvirna in drugačna. Ravnatelj v svojem govoru ni bil predolg, navdušena sem nad ministrico, ki je govorila »z glave«, brez listka, v »popolni« slovenščini, brez mašil in se hkrati navezala na ravnateljev govor. Tudi na modno revijo smo lahko upravičeno ponosni. Prepričana sem, da bodo dijaki za svojo zaključno nalogo prejeli najvišje ocene in da bomo o njih še slišali.«

Slavnostna govorca sta pred prireditvijo z veseljem odgovorila na nekaj vprašanj, ki jih je postavila novinarska ekipa SŠOF. Nekdanja dijaka, danes uspešna umetnika in Prešernova nagrajenca, Mojca Smerdu in Aleksij Kobal, sta se z veseljem ponovno vrnila v Križanke. Srednješolska leta imata v lepem spominu, zato sta se ravnateljevemu vabilu rada odzvala, čeprav rahlo presenečena in vznemirjena.

Ministrici dr. Maja Makovec Brenčič je bilo vabilo v veselje, pravzaprav v ponos in čast, saj je oblekla kreacijo dijakinje 3. letnika, Ane Ščuka. V uvodnih besedah se ji je ministrica lepo zahvalila in pohvalila drugačnost, izvirnost ter predvsem pridih umetnosti, ki ga imajo dijaki SŠOF. Navezala se je na besede Aleksija Kobala: »Niste se dali in ne dajte se tudi v prihodnje!« S pomočjo mentorjev je v sedemdesetih letih naš glas poneslo na vse konce sveta in po njenem mnenju moramo biti na to še posebej ponosni. »Verjamem v mlade in vem, da ste naša prihodnost. Ali vas bomo slišali na pravi način? Ali vam bomo stali ob strani? To je vaš izziv! Zato povejte glasno, verjemite vase in stopajte po poti, za katero mislite, da je pravšnja prav za vas. Srečno vsem! Prepričana sem, da bomo v prihodnjem letu preizkusili nove stvaritve, jih videli skozi fotografsko oko, zaznali na plakatih, videli na darilih ali morda na novih materialih. Prihodnost je v vaših rokah.«  

Pred začetkom modne revije nas je glasbeni kvartet iz duhovitega programa z glasbo popeljal v predstavitev dežnih plaščev dijakov tretjega letnika modnega oblikovanja.  Po zanimivih kreacijah, ki so nastale pod mentorskim vodstvom Sabine Puc in Nataše Grčar Napast, na temo voda je sledila predstavitev zaključnih nalog 4. letnika modnega oblikovanja na temo urbani habitat. Dijaki so razmišljali, kje je narava še našla »zavetišče« med visokimi stolpnicami, in to razmišljanje prenesli na modne kreacije. Dijak četrtega letnika, Žan Luka Jenko Majer, je predstavil idejo same modne revije. Menil je, da bi pri  besedni zvezi urbani habitat posameznik pomislil na mesto in travnik na njegovem skrajnem robu. Dijaki pa so želeli v sami besedi odkriti globlji pomen. Večina je našla navdih med kontrasti. »Kontrast ulicam z betonskimi hišami smo našli v mestnih parkih, posejanih z drevesi, rastlinami, polnimi življenja, živalmi. Nekateri so se osredotočili na živali, katerih prebivališče je postalo betonirano mesto in naravnega habitata ne poznajo. Spet drugi so raziskovali prenaseljena mesta in dejstvo, da bomo z onesnaževanjem svet kmalu povozili in izrabili vso njegovo energijo, medtem ko so posamezniki opazili upanje, ki je pričelo kliti iz razpokanih, starih cest, zapuščenih, napol podrtih stavb, na katere so ljudje pozabili, in jih je začela preraščati narava. Nekateri so se osredotočili na ptice, metulje, ki jim mesto sicer ni primarni habitat, vendar so se v mesta naselili, ker jim v njihovem naravnem habitatu zmanjkuje prostora. Drugi so se osredotočili na velike vrtove, parke, njihove geometrijske zasnove. Peščica pa jih je inspiracijo iskala v velemestih, neskončnih ulicah z nebotičniki, v katerih komaj najdeš košček narave. Inspiracijo smo torej iskali povsod – v naravi, na cesti, geometrijsko urejenih vrtovih, v mestnih središčih. Vsem pa nam je bilo primarno izhodišče naša Ljubljana, zelena prestolnica, v kateri smo štiri leta obiskovali naše Križanke.«

Po modni brvi so se sprehodile manekenke agencije Immortal models v kreacijah, ki so po krojih, materialih in videzu kazale inovativnost, svežino in kreativnost. Raznolikost idej je pri vsaki kreaciji vzbudila pozornost, saj je vsak izmed dijakov pokazal svoje lastno videnje oziroma dojemanje osrednje teme, torej urbani habitat. Odlične ideje so bile pod budnim očesom profesoric modnega oblikovanja, Alenke Podlogar, Nataše Grčar Napast in asistentke Suzane Košir, odlično realizirane. Od visoke mode pa vse do futurističnih športnih oblačil – vsem pa so bila skupna sporočila dijakov, kako je okolje za naše življenje pomembno in ga moramo ohranjati ter zanj skrbeti.

Na koncu je vse zbrane s svojim šolanim glasom navdušila naša nekdanja dijakinja in nova pevke skupine Tabu, Eva Beus, ko je prelepe Križanke primerjala s hišo vzhajajočega sonca, s pesmijo House of the rising sun. »Rada se vračam v šolo, saj sem se s profesorji zelo dobro razumela, celo bolje kot s svojo generacijo.« Za umetniško ustvarjanje jo je navdušil njen oče, slikar Borut Beus, po materi pa je podedovala še drugo umetniško strast, petje. Sama med obema svetovoma vidi veliko povezavo in obe področji je v preteklosti močno razvijala. Sedaj s svojim vokalom navdušuje množice s skupino Tabu. Poleg tega je zaposlena v svojem biroju. Povedala je, da rada dela, tudi v poznih urah, zato ji naloge iz srednje šole nikoli niso predstavljale težavo, ampak izziv. V spominu sta ji najbolj ostala profesorja »Pero« in Blaž De Gleria.  

Po končani reviji so modno brv zasedle malo bolj »kalorične manekenke«, hrana, v kreacijah podjetja Vivo catering. Ob sproščenem pogovoru in kozarcu vina nas je navdušila dijakinja Eva Antončič, ki je na harmoniko zaigrala nepozabne klasične skladbe in pripravila pravi spektakel.

Spregovorili smo tudi z nekdanjim profesorjem Zoranom Gregoričem. Povedal je, da se v Križanke rad vrača in da so z vsakim letom  boljše kot vino. Ko se je v osemdesetih letih šola preoblikovala iz triletne poklicne v štiriletno strokovno šolo, se je kadru pridružil tudi sam, in sicer kot profesor na fotografiji. V dijakih vedno išče strast. Hvaležno se spominja časov, ko so obnavljali  in preurejali prostore v Križankah in tako pridobili nove učne prostore. Povedal je, da je temnica njegov prostor, zato ima najraje analogno fotografijo. »Fotografijo ustvarjaš z rokami, jo gledaš, vidiš, vonjaš … V tvojih rokah se je odvila, kar je čudovit občutek.« Fotografija je z digitalizacijo veliko pridobila pa tudi izgubila, saj je treba kadre premišljeno izbirati. Danes so fotoaparati dostopni skoraj vsem in se že vsakdo razglaša za fotografa. Rad se spominja časov svoje mladosti, ko še ni imel vsak svojega fotoaparata in so predstavljali pravo bogastvo. »Takrat so bili še zrcalno-refleksni«. Sedaj, ko je upokojen, rad obiskuje razstave in išče navdih za fotografiranje v naravi, arhitekturi in pri ljudeh.

Šola že sedemdeset let navdihuje svoje dijake in profesorje, kar je razvidno v uspehih prej omenjenih ustvarjalcev. Umetniških šol v slovenskem prostoru ni veliko, zato je treba teh nekaj, kar jih je, ceniti in pomagati pri njihovem razvoju. To je razvidno v kreativni pripravi učnega načrta, ki dijakom nudi veliko ustvarjalnosti in umetniškega izražanja. Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana že vrsto let pomaga dijakom klesati pot v uspeh z mnogimi natečaji, s pozitivnim in razumnim pristopom profesorjev ter medsebojno pomočjo in sodelovanjem.

Sedemdeset let ni malo in že mnogo zgodb se je začelo, končalo in odvijalo v tem obdobju, zato smo veseli, da smo tudi mi del te neskončne zgodbe, ki se, upajmo, ne bo zaključila nikoli. Umetnost je živa – to je sporočilo naše šole, ki že »sedemdeset let štrli iz povprečja«.

Članek napisali člani uredniškega odbora: Lara Slatinek, Eva Povirk, Veronika Žorž, Ajda Rak in Patrik Komljenović, dijaki grafičnega oblikovanja
Mentor: Peter Peterka, prof.

Slikovna galerija >>>

Na tej spletni strani uporabljamo lastne analitične piškotke za zbiranje statističnih podatkov z namenom optimizacije uporabniške izkušnje na spletnem mestu. Vse zbrane podatke popolno anonimiziramo. Če obiščete naše spletno mesto in so nastavitve vašega spletnega brskalnika takšne, da dovoljujejo sprejemanje piškotkov, to razumemo kot vašo privolitev, da smemo uporabljati lastne analitične piškotke za zbiranje anonimiziranih podatkov.

V primeru, da želite izvedeti več o piškotkih na naši strani in kako jih lahko izbrišete, kliknite tukaj.

  Sprejmem piškotke na tej spletni strani.
Info